PD TRŽIČ URŠLJA GORA, PLEŠIVEC 1696 m

Gora z dvema imenoma Sneg, ki ga je povsod po hribih in vrhovih še vedno veliko, nam je spre- menil plan in namesto na Obir smo se odpravili na Uršljo goro oz. Plešivec, ki naj bi bila lažje dostopna, pa smo se pošteno ušteli. Zakaj? Sneg, veliko snega. Naše zbirno mesto z vmesnimi postan- ki, kjer poberemo še zadnje planince, in spet se podamo čez Ljubelj na »avstrijsko stran« do mejnega prehoda Hol- mec; Prevalje, Ravne na Koroškem, Kotlje, do Poštarskega doma pod Uršljo goro, kjer se začne naše vzpen- janje proti Uršlji gori. Vodnik Stane nam prvi v vrsti dela gaz, vsak naslednji za njim pa jo še dodatno utrdi, ne manjka pa se tudi nesrečnih slučajev, ko se nam pod nogami udira, enemu do riti, drugemu do kolen, pa vendar po štirih urah naporne hoje vsi pridemo srečno do vrha. Zaslužena malica, počitek. Prijazen oskrbnik nas povabi na ogled gotske cerkvice sv. Uršule, ki stoji pod vrhom Uršlje gore in je najvišje stoječa cerkev na Slovenskem, po sv. Uršuli je gora dobila ime. Znana je legenda o sv. Uršuli in povodnem možu. V cerkvici je še ena posebnost – črta na sredini cerkve loči Koroško od Štajerske. Uršlja gora (1699 m) je najbolj vzhod- ni, visok vrh v Karavankah, imeno- vana tudi Plešivec, je sredogorski vrh, ki stoji med Mežiško in Mislinjsko dolino. Na vrhu stojijo koča, cerkvica in televizijski pretvornik. Ime Plešivec od tod, ker so vsa pobočja porasla z gozdom, le na vrhu je obsežna gola planota, tako da je gora od daleč videti plešasta. Z Uršlje gore je lep razgled na Šaleško in Spodnje Savinjsko dolino, lepo vidi- mo Slovenj Gradec, Velenje in Šoštanj, zadaj pa Pohorje, Smrekovec, Golte, PD TRŽIČ URŠLJA GORA, PLEŠIVEC 1696 m Dobrovlje, Raduho, Olševo, Savinjske Alpe, Peco, Mežiško dolino z Ravnami in Prevaljami; v podnožju Uršlje gore pa Ivarčko jezero, Kotlje. Ob dobri vidljivosti pa še Julijce s Triglavom, Visoke Ture in celo Grossglokner. Čas za odhod, hoja po shojeni poti nam vzame skoraj pol manj časa, kot smo ga porabili za hojo navkreber, sledi počitek pri Poštarskem domu, nato pa pot proti Tržiču, spet po »avstrijski» strani. Ustavimo se še v prijetni domači gostilni v Selah na Koroškem. Ko smo res že vsi v veselem vzdušju, ob domači glasbi, in ko se imamo res najbolj lepo, je treba domov. Dan, ki smo ga zaključili z glasbo, ple- som in pesmijo je odtehtal vse napore in res nikomur ni bilo niti malo žal, da je bil na prvo aprilsko soboto mogoče tudi do »riti »v snegu. Bilo je lepo. Marinka Stanonik Pripovedka o sv. Uršuli in povodnem možu: Na Uršlji gori stoji cerkev, posvečena sv. Uršuli. Prav tam, kjer danes stoji cerkev, je bilo nekoč jezero, v katerem je prebival povodni mož. Sv. Uršula je prišla iz Hrvatske in se naselila najprej na Poharci blizu Slovenj Gradca. Uršuli na Poharci ni ugajalo, ker so pastirji preveč pokali z biči. Sklenila je, da se preseli na drugo goro. Na sedlu pri Svetem Danielu je bila lepa ravnica, porasla z visoko travo. V tem lepem kraju so nekega dne našli podobo sv. Uršule, kar je pomenilo, naj ji na tem mestu sezidajo cerkev. Lastnica travnika je bila skopa žena. Bala se je, da bi romarji pohodili vso lepo travo, zato ni pustila zidati cerkve. Zjutraj, ko je vstala, je bila tam, kjer bi morala stati cerkev, globoka struga. Užaljena sv. Uršula je odšla in prišla na Plešivško planino, kjer je pokleknila na kamen in si ogledovala pokrajino. Na skali, kjer je klečala, se še danes vidijo odtisi kolen in romarji prav pridno krhajo skalnate drobce, da jih nesejo domov za spomin in zdravilo. Na je- lenovem pašniku se je sv. Uršuli udrla noga v skalo. Vdolbina v kamnu je ostala, vanjo še danes romarji vtikajo noge in so prepričani, da jih potem nikoli več ne bodo bolele. Marsikomu se je tudi pripetilo, da je lahko nogo spravil v vdolbino, iz nje pa zelo težko. Ko je sv. Uršula dospela na goro, ki ima podobo trikotne piramide med Slovenj Gradcem, Šoštanjem in Črno–Mežico, ji je zelo ugajalo. Na najlepšem prostoru je bilo jezero, v katerem je prebival povodni mož. Sv. Uršula ga je poklicala iz jezera in mu naročila, naj odpelje jezero drugam, ona pa mu prepusti svoje dosedanje bivališče na Poharci. Povodni mož se je na Plešivcu zelo dolgočasil, ker vse leto ni videl nikogar, razen pastirjev, ki so vedno enako ukali in peli pesmi, ki jih je znal na pamet, kakšnih dvesto let pa se ni že prikazala niti pastirica pri jezeru, da bi se mogel z njo pogovoriti. Z naročilom sv. Uršule je bil za- dovoljen. Ko ji je obljubil, da se bo z jezerom preselil na Poharco, po moški navadi ni premislil, kako lahko je ob- ljubiti ženski in kako težko je včasih obljubo izpolniti. Druga pripovedka pa pravi, da je sv. Uršula s seboj na goro pripeljala nedolžna dekleta. Ker pa sta si bila s povodnim možem neprestano v laseh, se je ta s pomočjo kmeta, ki mu je posodil vola, preselil na Pohorco.

Leave a Reply